Prispevek ob 80-letnici tragične smrti partizanske učiteljice Ljube Bavdek
Kot vemo, je bila Kraljevina Jugoslavija in z njo Slovenija napadena leta 1941. Slovensko ozemlje so si razdelili Madžari, Nemci in Italijani. Ljubljansko pokrajino, kamor je spadal Logatec z okolico, si je priključila Italija. Italijani sprva niso pokazali polne agresije in odpor se ni tako hitro razraščal, kot na Gorenjskem, kjer so Nemci takoj po prihodu začeli z izseljevanjem in terorjem. Tam so se prve partizanske čete zbrale že poleti 1941 in jeseni pa že preraščale v bataljone. V širši okolici Logatca sta koncem poletja 1941 nastali dve četi: Samotorška pri Polhovem Gradcu in Borovniška v gozdovih Ljubljanskega vrha. Tem četam so se priključili prvi Logaški partizani.
Prve partizanske akcije v okolici Logatca so bile namenjene rušenju proge Ljubljana Trst, ki je bila italijanski vojski življenjskega pomena. V pozni jeseni 1941. leta je bil zaradi partizanskih akcij promet po južni železnici večkrat prekinjen.
Na te več kot sabotažne akcije so bili Italijani vse bolj pozorni. Od lahkomiselnih domačinov so prikrito pridobivali informacije in 14. marca 1942 so v Logatcu pripravili obsežno racijo. Blokirali so ceste in vas obdali z močnimi stražami. Moške so s cest in lokalov zganjali pred Sokolski dom, kjer so jih ločevali v dve skupini. Eno skupino so izpustili, drugo pa strpali v sodne zapore v Gorenjem Logatcu. Od tu so jih 19. marca 1942 blizu sedemdeset odpeljali v internacijo. Med njimi so bili tudi odborniki, aktivisti in simpatizerji OF.
Racija pa seveda ni zajela prav vseh aktivistov in nekateri so se odločili za odhod v ilegalo. Sprva so se prikrivali pri znancih in posamič po gozdovih, sredi aprila pa so si nad hudourniško sotesko Laih kamen v Žibršah pripravili pravo partizansko taborišče. Med drugimi se je tu skupini priključil Rado Pehaček, katerega so borci izvolili za komandirja. Skupina je štela nekaj nad 20 mož, imenovali so se Logaški ali tudi Radotov vod. Danes je za to skupino uveljavljeno ime Logaška četa.
Kakšnih posebnih akcij četa v času nastajanja ni izvajala. Borci so ob večerih v skupinah odhajali po samotnih domačijah, zbirali vojaško opremo in pridobivali ljudi za Osvobodilno fronto. Kljub temu so Italijani s svojimi vohuni zaznali, da se v Žibršah nekaj pripravlja in njihovi obveščevalci so vse bolj predrzno stikali v to smer. Najbolj predrzen med njimi se je 17. maja 1941 usodno približal taborišču Logaške čete in za vedno ostal v njegovi bližini.
Partizani so sedaj vedeli, da njihovo taborišče v Žibršah ni več varno in so se 20. maja premaknili na Vranje pečine, kjer je skupina doživela ognjeni krst, nato pa se pri Kanjem dolu združila z vrhniško skupino partizanov. Pritok novincev je bil v tistem času velik in v začetku junija je bil formiran Dolomitski odred. Tako je v bližini Logatca nastala velika partizanska enota, ki je s takrat odmevnimi akcijami močno vplivala na vojno dogajanje na logaškem.
V Združenju borcev za vrednote NOB Logatec pripisujemo nastanku Logaške čete velik pomen. Zato se vsako leto v maju mesecu zberemo pri obeležju na prostoru prvega tabora Logaške čete. V krajšem kulturnem programu si poskušamo približat čas, ko so bile požrtvovalnost, domoljubje, tovarištvo in brezmejno upanje v zmago pravice, vrednote, ki jih vse bolj zahteva tudi današnji čas.
Tako je bilo tudi 21. maja letos. V lepem, sončnem dopoldnevu se nas je pri obeležju zbralo blizu trideset, razvili smo zastavo, položili šopek svežega cvetja in se borcem Logaške čete poklonili z minuto molka.
Ob tej priliki so novi člani Združenja prejeli nagelj s trobojnico in knjigo Jožeta Simšiča – Jelena Iz vojne v svobodo.
Vsi pa smo se nato odpravili do Tumletove kmetije odprtih vrat, kjer smo se med drugim podprli s pravo domačo špehovko (ocvirkovko) in se ob kozarčku z malce nostalgije spomnili Dneva mladosti, ki nam je nekdaj zaznamoval zadnje majske dni.
Maj 2016, Branko Rupnik
Related posts
